Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | MarinaK's blog

Učenci in zaposleni na Osnovni šoli Poljčane smo ponovno dobili dve pismi iz Indije. 

Prvo pismo je napisala ga. Lobsang Choedon, uradnica, ki v Tibetanski SOS otroški vasi skrbi za botrstvo, drugo pa naša varovanka Dhondup Wangmo. Ga. Lobsang nam sporoča, da je Dhondup zares hvaležna, ker deklici omogočamo šolanje. Želijo, da se naše botrstvo nadaljuje, dokler Dhondup ne bo samostojna, saj ves potreben denar dobivajo samo na ta način. Lani, 24. decembra, so se začele zimske počitnice, ki se končajo meseca marca. Pred začetkom počitnic pa so učenci morali opraviti še druge izpite v tem šolskem letu.

Dhondup nam je napisala dolgo in prijazno pismo. Tudi ona se iskreno zahvaljuje za pomoč, sprašuje pa se tudi, kakšno bi bilo njeno življenje brez šole, ki jo obiskuje, in brez naše pomoči. Hvaležnosti po njenih besedah ne moreš izraziti le z besedami, hvaležnost je nekaj, kar v resnici čutimo in globoko cenimo.

V letu 2012 je imela naša varovanka zelo odgovoren položaj,  bila je namreč school captain, nekaj takšnega, kot je pri nas predstavnik šolske skupnosti. Na šoli jih je šest. Pri tem delu si je nabrala mnogo življenjskih izkušenj. Organizirali so številne dejavnosti, šolo pa je v mesecu septembru obiskal tudi Dalaj Lama. Zanjo je bil obisk tibetanskega duhovnega vodje najbolj blagoslovljen dan v njenem življenju. Njegove preroške in sočutne besede so pomirile njihova srca. Dhondup je zapisala, da je za njo sicer uspešno leto, a hkrati tragično, saj se zaveda, da se mnogi Tibetanci še vedno žrtvujejo za osamosvojitev Tibeta izpod kitajske nadvlade.

Dhondup zaključuje srednjo šolo in se pripravlja za vpis na kolidž. Rada bi študirala nevrologijo, ampak v Indiji so takšne šole redke, ne ve pa še, če bo lahko s študijem nadaljevala v tujini. Seveda upa, da bo postala, kar si želi.

Ker je bilo pismo napisano pred božičem, nam je Dhondup voščila srečen božič, za leto 2013 pa nam želi veliko sreče in blaginje, želi nam, da bi bili naši koraki uspešni in da bi uživali v vsakem dnevu.

Papir, na katerega je pisala, je recikliran, izdelali pa so ga učenci njene šole. Zaveda se, da živimo v času, ko pretirano izkoriščamo naravne vire, njihov prispevek k reševanju tega problema je globalno gledano sicer majhen, a zanje pomemben.

Ob koncu pisma se nam je zahvalila še enkrat. Naročila nam je, naj pazimo nase. Sporoča tudi, da nas ima rada.

Dhondup smo na pismo odgovorili in ji zagotovili, da s sponzorstvom seveda nameravamo nadaljevati. 

Marina Koražija