Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | MarinaK's blog

Danes vam bom pripovedovala zgodbo o sebi. Začenja se v decembru, ko sem komaj  čakala na božične praznike. To je bil čas, ko sem zjutraj vstajala vesela, posebej takrat, ko smo sošolci nastopali za naše učitelje v pokoju. Točno se še spomnim datuma: 22. december leta 2007. Peli smo pesmico o jelenčkih in po nastopu smo bili tudi mi pogoščeni s čokolado in sendviči.

V šoli sem se počutila dobro, bila sem vesela in brezskrbna. Po prihodu domov pa sem čutila, da nekaj ni v redu. Šla sem se tuširat in zagledala modrice na nogah. Mami me je vprašala, če sem se udarila. Seveda se nisem. Izmerila mi je vročino, čeprav me je bolelo tudi grlo, je nisem imela. Mami me je naslednje jutro takoj peljala k zdravniku. Vzeli so mi kri in mamo potolažili, da imam virozo. Dobila sem zdravila, jih doma takoj vzela in obe z mamo sva pričakovali, da bom boljša. Ampak počutila sem se slabo. Mami me je v strahu spet peljala k dežurni zdravnici. Takoj sem morala prenehati jemati zdravila in zjutraj sem spet morala v labaratorij.

Naslednje jutro je bilo mrzlo, a lepo. Takoj po prihodu k zdravniku  so me odpeljali v bolnišnico Maribor. Morala sem ostati tam. Zelo sem jokala, mamico sem prosila, naj mi pove, kaj mi je, a ona je odgovorila, da še sama ne ve. Odšla je domov in obljubila, da naslednji dan spet pride na obisk. A prišel je le ati. Bila sem vesela, a sem komaj čakala na naslednji dan, ko sta prišla oba. Objemala sem mamico, ki je bila videti zelo zaskrbljena. Vedela sem, da je jokala in rekla mi je, naj se pripravim. Vprašal sem jo, kam gremo. Oba z atijem sta rekla, da gremo z rešilnim avtomobilom  v Ljubljano na pregled. Ob prihodu so me zdravniki že čakali. Oblekla sem pižamo in takoj odšla na preiskavo krvi. Mami in ati sta zvedela, da ne bom odšla z njima domov in mi to sporočila. Spet solze in žalost, spet bi rada odšla z njima. Pristopile so prijazne sestre, ki so me potolažile, ko so mi razložile, da bo mami ves čas zraven mene in da si je šla domov po vse potrebno. Res se je naslednje jutro zelo zgodaj vrnila in ostala ves čas z mano.  Dokler sem bila v bolnišnici in dokler sem bila budna, je bila mami vedno od ranega jutra do poznega večera z mano. Šele ko sem zaspala, se je vračala v zdravstveno stanovanje spočit. Vsako jutro se je vračala k meni in bila ob meni v vseh težkih trenutkih. Najhuje je bilo, ko so mi punktirali hrbtenico in to na živo. Dobivala sem močna zdravila in potem nisem mogla ne jesti ne smejati ali pogovarjati se. Bila sem brez moči. Šele ko sem bila malo boljša, sem se igrala s prijatelji, ki so bili enako bolni kot jaz. Najbolj mi je ostala v spominu prijateljica Patricija. Skupaj sva bili v sobi in ko nama je bilo bolje, sva se veliko igrali, si peli in sploh se nisva zavedali, da imava težko bolezen: levkemijo. Ampak sva se malo razlikovali: Patricija ni mogla pojesti zdravil. Vedno sem ji prigovarjala, naj se potrudi, da bova obe spet zdravi. Nekega dne je začela hudo bruhati in jaz sem ji vedno stala ob strani. Spet se je njeno zdravje nekoliko izboljšalo in sva se spet igrali. Zvečer  sva brali knjige in se pogovarjali. Zdravniki so me želeli prestaviti v drugo sobo, pa nisem želela oditi. Nekega jutra sem se prebudila in izvedela, da je umrla. Bilo mi je zelo hudo in dolgo sem jokala. Mamico sem vprašala, če bom umrla tudi jaz. Mami in zdravniki so mi rekli, da moram biti močna in naj ne mislim na bolezen. In zelo sem se potrudila, potrudili pa so se tudi vsi zdravniki in medicinske sestre. Zdravljenje sem zaključila za svoj 8. rojstni dan. Rdeči noski so mi popestrili dan.

Ampak v mojem srčku še je vedno prijateljica Patricija, ki je ne bom nikoli pozabila. Z mamico ji hodiva prižgat svečko v Krško. Vedno bo v mojem spominu.

Takšna je moja zgodba, ki se je začela decembra pred sedmimi leti in končala na svoj 8. rojstni dan …

Klara Kolar