Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | MarinaK's blog

Počitnice so mimo:( a ostajajo nam lepi spomini na dneve, ki so za nami:)

Prvi dan, ponedeljek, se je začel  res lepo: mirno jutranje dremuckanje, dober zajtrk, vse naokrog pa misel na počitnice. A ko sem izvedela, da bom morala popoldne pošteno hoditi po hribu gor in dol, se mi je zdelo, da me čaka nekaj neprijetnega. Morali smo steptati hrib, da bo letelo, ko se bomo sankali in smučali. Vseeno sem okoli pol dveh zares odšla na sneg. Prvič je šlo navzgor počasi in leno, potem pa vedno lažje. S krožnikom sem se vozila do večera. Ampak da ne boste mislili, da je bil to leteči krožnik. Seveda ne, naš bob za sneg v obliki krožnika je bil! Na začetku so bile velike težave, saj ni nikamor letelo, ker ni bilo proge. S Katarino sva progo začeli delati skupaj. Teptali sva jo počasi, ker sva imeli čas do večera. Potem pa je bila proga naenkrat gotova! Prišla je tudi Karolina, ki se je odločila, da se bo smučala. Takoj na začetku je že padla, ker se na smuči šele privaja. S Katarino sva se vozili kar naprej. In ko sva prispeli do konca proge, je tudi Katarina padla naravnost na mene. Takoj za tem mi je rekla, da se je prilepila v sneg in da ne more več ven. Smejala sem se, tako da me je že bolel trebuh, tako je bilo hecno. Proti večeru nismo vedele, kaj naj počnemo in smo naredile velikega in malega snežaka. Oba sta bila nasmejana in prijazna. Končale smo in odšle v hišo, saj smo bile že pošteno mokre. Prvi dan je seveda hitro minil in upam, da bodo ostali dnevi v tem tednu minevali počasneje. Če ne, bo počitnic prekmalu konec.

 


 

Naslednji dan, na katerega smo vsi v naši vasi čakali, je bil torek, ko sva Ana in jaz skupaj stopili do sosedov in vprašali, ali se gredo z nama sankat na naš veliki breg. Tako so iz hiše prišli Barbara, Tomaž in Tina. Skupaj smo se odpravili na strmino, se razdelili, kako se bomo vozili, in se čez nekaj časa s sankami odpeljali po hribu navzdol. S Tino sva se peljali na lesenih sankah in proti koncu proge sva se odpeljali v gozd med veje. Na srečo nobeni ni bilo nič hudega. Pogledala sem Tino, če je z njo vse v redu, in seveda, ona se je spet smejala, ker je bilo tako zabavno. Odločili sva se, da se bova še nekajkrat peljali skupaj. Čez čas se nam je pridružil naš mali Jernej. Z njim sem se morala voziti skoraj ves dan, ko pa je zagledal Tomaža, je stekel k njemu in jaz sem bila prosta. Vseeno sta k meni prišli še moji sestrici in spet ni bilo miru. Pa to ni bilo nič hudega, saj smo se tako veselo vozili in uživali na snegu.

 


 

V sredo smo se že navsezgodaj Katarina, Karolina in jaz spet odpravile na sneg. S sankami in krožnikom smo se vse tri spustile po bregu. Neverjetno:) Drvele smo kot blisk! S Karolino se peljeva s sankami, za nama pa je bila Katarina in slišali sva, kako si poje: Hi konjiček, hi, konjiček, hi, hi, hi … Nikamor  ni letelo, seveda! S Karolino sva planili v smeh in čisto sva pozabili, da sva na sankah in sneg nama je letel v usta. Mami nam je prinesla čaj, da smo se malo ogrele. Tako pa smo se domislile, da se lahko držimo za roke in se skupaj odpeljemo v gozd. Nekaj časa smo se res tako vozile, nato pa vzamemo krožnik, prva sem sedla jaz, nato Karolina, na vrh pa še Katarina. Katarini sva kar rekli nevesta, ker je tako sedela. Obe sestrici je bilo težko držati, a uspela sem. Domov je prišel ati in vprašale smo ga, če se bo z nami peljal na sankah. Sprva ni bilo videti, da bo za, nato pa rekel ja. Najprej se je peljal z mano in ko sva drvela navzdol, sem padla v sneg in bila sem čisto mokra, obraz pa me je bolel od mraza. Ati se je peljal še s Karolino in Katarino. Proti večeru pa smo se odpravili v toplo hišo.

 


 

V četrtek zjutraj sem izvedela, da dobimo obisk. Prišli so moja teta, stric, sestrična in bratranec. Pri nas so imeli kosilo in sklenili so, da se bodo domov odpravili zvečer. Mami se je lotila kosila, me tri pa smo malo pospravile. Ob enih so prišli in takoj so se odpravili pogledat naše sobe. Teta stopi v mojo sobo in v trenutku je rekla, da moram nekaj zaigrati na klavir in mene je bilo zelo, zelo sram. Ampak odigrla pa sem, in to zares dobro. Sledilo je kosilo in za mizo ni bilo miru, saj je Katarina ves čas nekaj govorila. Po kosilu so starši spili kavo, ta čas pa smo otroci gledali film. Teta in stric sta odšla popoldne v Maribor, ker sta imela nujen opravek, Saša, Tosja, Karolina, Katarina in jaz pa smo se igrali v moji sobi. Pripravili smo pevske nastope, imeli smo mini zabavo in veliko smo se smejali. Ura je bila pet in ni ju še ni bilo domov. Sedli smo za televizijo in gledali napeti akcijski film. Malo je bil tudi detektivski, a bratrancu ni bil všeč. Stric in teta sta se vrnila in morali so oditi domov, še prej pa so odšli še obiskat dojenčka, našega mrzlega bratranca. Tako se je tudi ta dan končal. 

 


 

In že je tu petek. Zjutraj smo se z mamico odpravile v Slovensko Bistrico. Morale smo kupiti nekaj malenkosti za zabavo, ki bo doma v soboto. Katarina je ves čas hotela imeti stvari, ki jih sploh ne potrebujemo. Nazadnje smo kupili balone, da jih bomo zvečer napihnili. Prišli smo domov in dogodki so si sledili kot ponavadi: kosilo in igre na snegu. Zvečer pa je sledilo napihovanje balonov. Vseh balonov skupaj je bilo štirideset. Dvajset balonov je bilo v obliki hruške, ostalih dvajset pa obliki palice. S Katarino sva v moji sobi napihovali balone in nisva več mogli pihati, ker ni bilo tako lahko. Balone, ki so bili v obliki palice, sva kar prepustili atiju. Atiju se ni dalo balonov pihati z usti, pa jih je napihnil na s pomočjo tlačilke. Okoli osme ure sta ati in mami odšla k sosedovim. Tisti čas smo Karolina, Katarina in jaz nalepile balone po celi hiši in hiša jih je bila polna. Vmes sem seveda morala poskrbeti za sestrici, da ne bi bilo kaj narobe. Staršev ni bilo do devete ure. In uganete, kaj smo takrat počele me? Katarina je v mojem naročju zaspala, Karolina in jaz pa sva si prižgali TV in gledali film. Nato pa sta le prispela domov in mami je Katarino odnesla v sobo, s Karolino sva do konca pogledali film. Zvečer pa vsem zaželim lahko noč in čez nekaj trenutkov že sladko spim:)

 

Kristina Fermolšek


Sobota. Začelo se je jutro, na katerega smo vsi čakali, še posebaj sestrica Katarina, ker je imela 6. rojstni dan. Na isti dan je povabila na praznovanje tudi svoje prijatelje iz vrtca. Povabila je štiri fantke in dve deklici. Mogoče je bila Katarina kaj razočarana, ko je izvedela, da na zabavo ne bo Robina in Maše, ker imata vodene koze. Zjutraj smo ji kot družina dali darilo. Dobila je sestavljivo kmetijo z živalmi in stroji. Ob treh pa veselje. Prispel je njeni prvi fant z imenom Nik. Od njega vsako leto dobi nekaj lepega in to je ponavadi srček. Za njim pa Aleks, Ajda in čez dolgo časa še Gašper. Na začetku so se v njeni sobi igrali različne igre, se smejali do ušes in imeli lepo. Z atijem pa sva odšla po pico v picerijo Kuki. Najprej smo seveda jedli pico, nato pa je sledila torta z bananami. Po torti, ki je bila zelo okusna, so otroci v dnevni sobi plesali na pesem, ki gre meni že na živce, in to je Ti, moja rožica od Modrijanov. Ob sedmih so prišli starši. Kar dolgo so bili pri nas. Preden pa so odšli domov, sem bila s slavljenko in ostalimi v sobah in videla sem, kako sta se dve najboljši prijateljici skregali. In še zdaj ne vem, ali sta se že pobotali. A če sta res dobri prijeteljici, sta na prepir gotovo že pozabili. Naše slavje se je končalo lepo.  Za nami je bil še en prijeten počitniški dan. Sicer predzadnji, kajti v ponedeljek se spet začne pouk:)