Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | MarinaK's blog

Mami, ne!

 

Nekega deževnega petka pred počitnicami sem se zjutraj zbudila in s postelje zavpila: 'Maaaaaaaamiiiii.' Slišati ni bilo nobenega odgovora. Počakala sem še malo in spet: ''Maaaaaaaaaamiiiiiiii.' Zopet sem čakala. V odgovor nisem zaslišala njenega glasu, zato sem počasi in previdno odkorakala do spalnice.

 

Najprej sem potrkala, kasneje sem počasi in previdno odpirala vrata. V spalnici je ni bilo in vse je bilo razmetano: oblačila so ležala po vsej sobi, posteljnine sploh ni bilo na postelji. Sama pri sebi sem si mislila, le kaj se je tukaj dogajalo. Odločila sem se, da grem pogledat še v kopalnico. Niti tam o njenih stvareh ni bilo ne duha ne sluha, nato sem odkorakala v kuhinjo. Tam me je na mizi čakal zajtrk. Hitro sem pojedla in se uredila.

 

Čas je bil, da se odpravim v šolo. Vso pot v šolo sem tekla, saj sem imela časa samo še pet minut. Med tem sem tiho razmišljala, da se je mami mogoče zelo mudilo v službo in zato ni pospravila spalnice in kopalnice in zakaj mi ni pustila kakšnega sporočila. Končno, pravi čas sem prišla v šolo. Že ko sem stopila v garderobo, so se vsi pogovarjali z mano. Naenkrat so bili prijazni z menoj. Skupaj s sošolkami smo šle v učilnico.  

 

Končno je minilo vseh pet šolskih ur in zvonec je oznanil konec pouka. Po pouku sem na hodniku srečala Karla. Vprašal me je, če sem dobila kakšno oceno. Z nasmehom se mu odgovorila takole: 'Začuda me učiteljica Grozilda danes ni vprašala, zato sem zelo vesela.'  Nato sem mu rekla adijo in odhitela domov. Pred hišo je čakal zdravnik. Že ko sem zavila v ulico, me je opazil in prišel k meni. V dolgem pogovoru mi je povedal, da je moja mami hudo bolna. Sicer bi naj imela tumor na možganih. Joj! Upam, da ne. Nato sem začela jokati. Jokala sem do večera in sploh nisem opazila, da sem v bolnišnici. Ko sem se pomirila, je zdravnik stopil k meni in mi rekel: 'Ta soba je tvoj začasni dom.  Sedaj bom jaz skrbel zate, dokler se mama ne pozdravi in dokler očka ne pride iz Nemčije po tebe.  Moraš držati pesti, da mami preživi in moraš skrbeti zanjo, jo podpirati in ji stati ob strani ...'  

 

Minevali so dnevi in prišel je petek. Ko sem se zbudila, sem se na hitro uredila in odhitela pogledat mamico.  Mama ni več mogla premikati ne rok in ne nog. To je strašno. Postala je hroma! Mami je komaj kaj spregovorila. Odločila sem se, da poiščem zdravnika. Želela sem, da mi pove, kaj se dogaja z mojo mamico in kdaj pride očka po mene, kako dolgo bo še živela … Naenkrat sem imela v mislih več kot tisoč vprašanj. Po hodniku sem odkorakala do svoje sobe in pred vrati zagledala očeta. Stekla sem k njemu in on me je objel, a je bil zelo resen. Očka je zašepetal: 'Tvoja mami umira. Mogoče bo umrla danes, jutri ali čez teden dni, mogoče čez en mesec, nobeden ne zna povedati, kako dolgo bo še živela. Od zdaj naprej boš živela pri meni in Anastaziji, imela boš tudi sestro Lejo. Upam, da se boš dobro razumela z vsemi v moji novi družini. Sedaj pa greva pripravit tvoje stvari in se za danes poslovit od mame.''

 

Bila sva v moji sobi. In naenkrat je nekdo potrkal. Odšla sem odpret vrata in zagledala resnega zdravnika. Vprašala sem ga, če je moja mama v redu. Nič ni rekel. Samo odkimal. Takrat sem izbruhnila v jok, ni me mogel potolažiti niti oči niti nobeden od mojih sorodnikov, ki so prišli obiskat mamo. Jaz pa sem kar jokala in jokala. Umirila sem se komaj zvečer, ko sva se z očkom vozila proti mojemu novemu domu. Tam so me lepo sprejeli in dobila sem celo lastno sobico. Zvečer sem se zopet spomnila na mamico in v joku zaspala. Čez nekaj dni, ko je bilo vse mimo, mi je očka rekel, da bova odšla na pokopališče. Od takrat naprej ne mine teden, da ne bi obiskala njenega groba.

 

Minilo je leto dni. Vsak dan se spomnim mamice in pomislim na najlepše trenutke, ki sva jih preživeli skupaj. Sedaj s tem živim, ničesar ne morem spremeniti. Kljub temu sem ponovno srečen otrok, ki živi pri srečni in prijazni družini, ne glede na to, da sem pred letom dni izgubila mamico. In življenje teče dalje … V mojem srčku ostaja kotiček samo za mojo mami, ki ga ne more nadomestiti nihče …

 

Gaja Gajšek