Get Adobe Flash player
Domov | Blogi | MarinaK's blog

Vsem živim bitjem na svetu vlada želja po svobodi, hrepenenje po njej, nihče ne more brez nje, v vsakem tli  vsaj malo svobode, pa naj bo to v srcu, glavi ali znotraj sistema, v katerem živi. Naj bo navidezna ali zatrta, vedno je, le odkriti jo moramo v sebi. Meje so namreč le tam, kjer si jih postaviš, a hrepenenje vseeno ostaja ...

Mislim, da le redki izkusijo popolno svobodo, svobodo brez odgovornosti, brez obvez in z lastnim letenjem. Ni nemogoče, a zdi se, da je večkrat  to le naša odločitev. Nekomu omejevati svobodo je nekaj najhujšega, kar lahko komurkoli narediš. Svoboda v srcu je svobodna duša! Pravzaprav je svoboda, tako mislim, sestavljena iz več majhnih svobod našega vsakdana, ki so nam bodisi dragocene ali pa povsem samoumevne. Vsaka omejitev, meja (slabonamerna, tudi nezavedno), je lom svetlobe svobode v srcu.

V življenju so vedno možnosti. Karkoli že izbereš, moraš imeti ravno pravo mero egoizma za svoj jaz, za svojo svobodo, življenje in svetle trenutke. V najhujšem trenutku so vedno prisotni tudi svetli prameni življenja, čeprav jih takrat nisi pripravljen videti oziroma jih ne more ali pa celo noče videti nihče. Svoboda, domišljija, najbolj samoumevne stvari in dogodki, življenje in lastno mišljenje. Najbolj nevarno je razkriti sebe in svoje najgloblje misli, skrivnosti, karkoli. Najnevarneje je, da se nekomu zaupaš in da lahko kasneje razpolaga s tvojo svobodo. Biti neodvisen in nikomur odgovoren, tudi to namreč pomeni svobodo!  

A navidezna svoboda ne pomeni nič, če nista svobodna naše srce in duša. Potem smo izgubljeni. Ko naša duša nosi mrak, sled napačnega dejanja, se bo ta razširjal tako dolgo, dokler ne bo zasužnjil našega čuta za ljubezen, radost, veselje, srce, zdravje, karmo. Tega pa ne prenese nihče, saj smo brez najmanjšega delčka svobode precej nemočni in nebogljeni. Prav tako nas lahko pokoplje bolečina in nesvobodnost tistega, ki smo mu prizadejali slabo. Svoboda pomeni letenje v duši, prostranost vsakdana in življenje brez strahu, nemoči in negotovosti. Kot sem že rekla: svoboda je pogojena in tudi takšna, o kateri odločamo sami. Skriva se v najmanjših stvareh vsakdana, dotiku, nasmehu, pohvali.

Skozi dolgoletne in pretekle režime in sisteme so ljudje postali čredni, nesamostojni in nesvobodni. Vse to je v nas že tako zakoreninjeno, da se le stežka upremo. Sami smo si postavili meje, voditelje in se podrejali, kaznovali tiste, ki so želeli le tisto osnovno, prvotno potrebo: svobodo. A ostali smo taki in ostajamo taki. Po moje je najšibkejši v sistemu vedno vladar, rodil se je zato, da služi ljudstvu, kar ni noben privilegij, ampak omejitev, meja, ki si je ne postaviš sam, izhaja iz nasledstva. Takim preostaneta le svoboda v srcu in hrepenenje po neovirani svobodi.

V življenju ljudi večkrat »delimo«. Ljudi delimo lahko tudi na rojene vodje in na čredo. Splošno velja, da si bolj »varen«, ko si v skupini. In človeštvo je postalo prav to – velika skupina »socializiranih« egoističnih bitij. In česa se bojimo? Noben ne ve. Enostavno ponavljamo vsakdanjo rutino, ne zavedajoč se svobode, po kateri bi lahko vsakič znova posegli. Delamo kot roboti, ker je to in to »prav« in to in to »narobe«, na to, na  kar pa nimamo odgovorov, pa rečemo »tako pač je«. Najhuje pa je, da nam je vse to postalo v redu. Svoboda se krči. In kmalu ne bo več možnosti za odločanje in poseganje po svobodi. Ljudje zatirajo drugačne, ker se bojijo zrušenih temeljev človeštva.

A vsakomur preostane vsaj delček svobode, svoboda v duši in srcu, izbira. Šole so zato, da se učimo o prepričanjih in splošnih resnicah, vsaj kar se znanstvenih predmetov tiče. »Znanje« nam ne bi prav nič koristilo, če bi nam bi bilo odvzeto vse, kar poznamo, rutina in vsakdan. Znanje postane moč le, kadar veljajo naši zakoni. Drugače bi bilo človeštvo izgubljeno in nebogljeno. Enostavno sploh ne vidimo dobro okoli sebe, ne zaznamo več svobode okoli sebe. In kmalu bomo dosegli tolikšno »intelektualno naprednost«, da bomo pogubljeni, vsaj tisti, ki bodo še naprej v skupini. Kar se skupin tiče, smo posnemali živali, in ja, do neke mere deluje ... A živali se vedejo po nagonu, naravnih pravilih svobode in življenja. Ljudje smo tako »majhni«, da sploh ne bi smeli odločati o svobodi. To smo si prisvojili in to se nam bo maščevalo. Prej ali slej. Človek je na začetku imel preveč svobode in zato smo tu, kjer smo, pravijo. A ni res, človek le napačno razpolaga s svobodo. Pravzaprav sploh nikoli ne bomo znali razpolagati z njo, dokler se bomo vedli prav-narobe in bomo v čredi. Svoboda je nerazložljiva, z njo lahko razpolagamo le vsak zase. Nihče ne pozna pravega »odmerka« za posameznika, lahko se le prepustimo toku življenja in bivamo s svobodo, svobodno in smo – svoboda.

                                                                                                                                                           Mia Kos